Včasih se zgodijo trenutki, ki jih ne načrtuješ, jih ne pripraviš v programu, ter ne napišeš v scenarij dogodka. Ne moreš jih predvideti v urniku, ne v varnostnem "briefingu" in ne v taktični vaji. Preprosto se zgodijo. In potem ostanejo v glavi, v ekipi,... Ostanejo kot pomnik, zakaj sploh delamo to, kar delamo. Eden takšnih trenutkov se je zgodil na dogodku Combat Rescue – Modul A, dne 13. 6. 2026.
Ko smo se Jani, glavni inštruktor in jaz pogovarjali, da se želi dogodka udeležiti paraplegik, g. Damjan Peklar, nismo prav dolgo filozofirali, sestankovali, iskali izgovorov ali delali drame. Glavni inštruktor je rekel nekaj v smislu: “Nima veze, kakšen handicap. Naj pride in naj proba.” In to je bilo to. Takrat se še nismo zavedali, da ne bo Damjan tisti, ki bo prišel nekaj dobiti od nas. Na koncu smo bili mi tisti, ki smo od njega dobili nekaj precej večjega.
Na naši spletni strani piše: “V klubu so zaželeni vsi tisti, ki hočejo znanje deliti, in tisti, ki ga hočejo osvojiti.” To ni marketinški stavek ali fraza, to je ena izmed osnovnih idej TCB-ja. Na strelišču smo že imeli osebo, ki je bila približno 80 % slepa. Imeli smo starostnike čez 70 let. Imeli smo mlade ljudi, popolne začetnike, ljudi z različnimi izkušnjami, značaji, strahovi, dvomi in pričakovanji. In vse smo učili isto stvar, da znanje ni rezervirano samo za idealne pogoje, idealna telesa in idealne okoliščine. Znanje pripada tistemu, ki ga hoče osvojiti. Seveda Damjan ni bil izjema.
Teden dni po dogodku sem si začel malo bolj urejati vtise. In še vedno se mi v glavi vrti en prizor. Na eni od vaj so morali udeleženci priti na strelišče po bregu navzdol. Namen vaje je bil ustvariti malo pritiska, nekaj gibanja, nekaj negotovosti in nato nadaljevati z nalogo. In potem pride Damjan. Z invalidskim vozičkom je po tistem bregu priletel dol, kot da vozi bolid Formule 1. Sam pri sebi sem si rekel: "Dule kliči rešilca". Damjan je suvereno prišibal na strelišče, vzel svojo pištolo, jo napolnil in jo vstavil v tok, ki ga ima montiranega kar na invalidskem vozičku. Naj še poudarim: Damjan je najbrž edini človek na svetu, ki ima na invalidskem vozičku montiran tok za pištolo. In če ni edini, je pa zagotovo eden redkih, ki to nosi s takšnim stilom (smeh).
Pri takšnih trenutkih človek nehote začne razmišljati, kaj je pravzaprav omejitev?
- Je omejitev telo?
- Je omejitev poškodba?
- Je omejitev starost?
- Je omejitev strah?
- Ali pa je največja omejitev tista tiha notranja odločitev, ko si človek sam pri sebi reče: “Tega jaz ne morem.”
Za Damjana je bilo objektivno vse težje. Vsak premik, vsaka pozicija, vsaka prilagoditev, vsaka naloga. Kar je bilo za druge udeležence zahtevno, je bilo za njega vsaj dvakrat zahtevnejše. Ni delal drame, ni iskal izgovorov. Prišel je, poslušal, delal in oddelal. In ravno zato je njegova prisotnost imela takšno težo.
Na koncu je prišla še pika na i. Vaja s sedmimi tarčami in sedmimi naboji. Udeleženec se mora s tarčami spopasti v taktičnem zaporedju, z menjavo pozicije, z zavedanjem prostora in zbranostjo pod pritiskom. Damjan je ustrelil sedemkrat, in vseh sedemkrat zadel. Mislim, da smo se v tistem trenutku vsi malo zamislili, predvsem jaz se sem. Nihče ni nič rekel, ker včasih besede pokvarijo trenutek. To ni bil samo dober rezultat, to ni bila samo dobro opravljena vaja, to je bil trenutek, ko človek dobi lekcijo. Ne lekcijo iz streljanja. Ampak lekcijo iz volje.
Ko pogledam nazaj, lahko mirno napišem: " Damjan je od nas dobil trening, opremo, naloge, izkušnjo in certifikat. Mi pa smo od njega dobili nekaj več. Dobili smo opomnik, da človeka ne določa samo to, kar se mu je zgodilo, ampak predvsem to, kako se odloči živeti naprej. Damjan je k nam prišel kot borec. Mirno, direktno brez kompliciranja in brez izgovorov, ter je naredil kar je moral narediti.
Mnogi mislijo, da je TCB samo strelišče. Ne Ni! TCB je prostor, kjer se preizkuša značaj, kjer se pokaže odnos do varnosti, ter je prostor kjer se vidi, kdo je pripravljen poslušati, delati, trenirati in rasti. V TCB-ju vedno radi rečemo, da je orožje samo orodje. Bistvo je človek.
Damjan, še enkrat hvala za tvojo prisotnost.
- Hvala, ker si prišel.
- Hvala, ker nisi kompliciral.
- Hvala, ker si pokazal, da se meje pogosto začnejo tam, kjer se človek neha boriti.
- Hvala, ker si nas spomnil, da volja, disciplina in pogum niso teorija. So praksa
Tisti dan si nam dal več, kot si od nas dobil. In zato lahko na koncu napišem samo: Damjan, kapo dol.
Avtor: Bravo I
Add comment
Comments