Zgodba prvega TCB – Tabora preživetja za mlade, Stopnja I

Obstajajo dogodki, ki jih organiziraš in obstajajo dogodki, ki te spremenijo. Prvi TCB Tabor preživetja za mlade, Stopnja I je bil prav takšen. Ko sva se z Janezom Krajnčičem tega petkovega jutra (7.8.2026) usedla v avtomobil, sva globoko vdihnila, nobene besede niso bile potrebne. Oba sva vedela, da pred nama niso samo trije dnevi tabora, ampak pred nama je bilo:

• Osem otrok.
• Osem različnih zgodb.
• Osem družin, ki so nama zaupale tisto, kar jim pomeni največ.

Nisem razmišljal o tem, ali bo program uspel. Razmišljal sem o tem, ali bomo otrokom dali nekaj, kar bo z njimi ostalo tudi takrat, ko bodo odrasli. Danes, ko gledam nazaj, lahko mirno rečem: Nismo organizirali tabora. Posadili smo seme.

Ko nekdo zaupa, se lahko zgodijo velike stvari 

Vsaka dobra zgodba ima svoj začetek. Naša se ni začela s postavljanjem bivakov ali kurjenjem ognja. Začela se je z zaupanjem. Približno mesec dni pred taborom smo iskali primeren prostor. Nismo iskali luksuza. Iskali smo naravo, mir ter prostor, kjer bi otroci lahko za nekaj dni pozabili na svet ekranov in ponovno našli stik z življenjem. Našli smo ga v "Otoku" v Mihovcih pri Veliki Nedelji, na zemljišču Križniškega reda. Poklicali smo priorja Boštjana Kotarja in mu predstavil našo idejo. Njegov odgovor je bil kratek. "Ključe dobite pri gospodu Albinu. Pa uživajte."

To je bilo vse. Ni bilo pogodb. Ni bilo desetih vprašanj. Ni bilo dvomov. Bil je človek, ki je verjel ljudem. V svetu, kjer je nezaupanje postalo skoraj vsakodnevno stanje, je bilo to dejanje nekaj izjemnega.

Spoštovani g. Boštjan Kotar, HVALA ne samo za prostor, ampak za zaupanje. Brez zaupanja ni skupnosti.

PETEK (7. 8. 2026)

Ko se neznanci začnejo spreminjati v ekipo

Malo pred deveto uro sva z Janijem prispela na lokacijo. Za nama je prišel glavni inštruktor Danijel Janžekovič, človek, ki je pripravil celoten program tabora od prve do zadnje minute. Njegove dolgoletne izkušnje iz specialnih enot so bile vidne v vsaki podrobnosti, ne v strogosti, temveč v premišljenosti, redu in odgovornosti. Tabor smo razdelili na dva dela. Prvi prostor smo poimenovali BAZA. Tam smo kuhali, izvajali delavnice ter imeli zavetje. Približno dvesto metrov stran pa je bil TABOR. Tam so otroci postavili bivake, zakurili prvi ogenj, prespali dve noči. Tam se je začel oblikovati njihov značaj. Ob enajsti uri so začeli prihajati otroci. Štirje fantje in štiri dekleta. Najmlajša je štela 11 let. Na začetku je bilo zelo zanimivo, saj je vsak otrok stal nekoliko zase, vsak je opazoval druge, ter se po moje spraševal: "Kaj me čaka?" Prva naloga ni bila izdelava bivaka ali kurjenje ognja. Prva naloga je bila pregled opreme. Vsak je moral iz nahrbtnika zložiti vse. Čisto vse! Zato, da slučajno kdo ne bi "pretihotapil" mobilnega telefona. Na našem taboru mobilnih telefonov ni bilo. In prav ta odločitev je postala ena največjih zmag tabora.

Zastava, ki je pomenila več kot simbol

Po razdelitvi jedilnega pribora in bidonov je prišel trenutek, ki je zaznamoval vse tri dni. Izbrali smo prvega praporščaka. V njegove roke smo predali slovensko zastavo. Marsikdo bi rekel, da je bila to le simbolična gesta. Mi pa smo vedeli, da ni. Zastava je bila z nami na vsakem koraku. Pri pohodih, delavnicah, obrokih, večernih pogovorih. Nikoli ni smela ležati na tleh. Ne zaradi kazni, ampak zaradi spoštovanja. Otroci so to razumeli hitreje kot marsikateri odrasel. Spoštovati zastavo ne pomeni poveličevati države, pomeni spoštovati ljudi, ki so ustvarjali naš jezik, našo kulturo in naš dom. Popoldne je sledila prva delavnica. Tema? DOMOLJUBJE. Otroci so morali zapisati besede, ki jim pridejo na misel ob besedi, domoljubje. Na plakatu so se pojavile:

• povezanost
• Slovenija
• enotnost
• skupnost
• trdnost
• Avsenik

Ko so zaključili predstavitev, je praporščak držal slovensko zastavo. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar nismo pričakovali. Brez ene same napake so zapeli slovensko himno. Nihče jih ni prosil ali silil. Prišlo je iz njih samih. Takrat smo inštruktorji samo obstali! To je bil trenutek ponosa in hvaležnosti.Po delavnici so dobili nekaj prostega časa. Takrat sem opazoval nekaj, kar bi moral videti vsak starš. Nihče od otrok ni sedel sam, nihče ni gledal v zaslon ali iskal telefon. Otroci so se igrali, se pogovarjali, se smejali,... Takrat sem si potrdil misel, ki jo nosim že dolgo. Telefon ni problem. Problem nastane takrat, ko postane telefon nadomestek za življenje. Ko smo otrokom vzeli telefone, nismo vzeli njihovega sveta ampak smo jim vrnili smo jim drug drugega.

Gasilci, ki so otrokom pokazali, kaj pomeni služiti skupnosti

Ko je bilo kurišče za taborni ogenj pripravljeno, nas je obiskalo veliko presenečenje. Prišli so gasilci PGD Zabovci. Otrokom niso predstavili samo opreme. Pokazali so, kaj pomeni biti pripravljen pomagati tudi takrat, ko drugi spijo. Otroci so lahko preizkusili opremo, pomagali pri varovanju kurišča in iz prve roke spoznali, kako pomembno je prostovoljstvo. To niso bile samo gasilske cevi, to je bila lekcija o odgovornosti.

Večer ob ognju

Večerja? Na palici pečene klobase. Toda verjamem, da jih večina še nikoli ni jedla s takim veseljem. Po večerji smo zmolili ter se zahvalili za dan, ki smo ga preživeli. Nato je vsak dobil kemično lučko. Fantje modro, dekleta zeleno. To lučko so vedno morali imeti s seboj, če so slučajno zapustili tabor (WC,...). Tabor so lahko zapustili v paru in kemično lučko. Vsi so morali paziti drug na drugega.

SOBOTA (8. 8. 2026)

Noč, ki je ustvarila karakter

Okrog ene ure zjutraj je začelo močno deževati. Z Janijem sva bila v bazi in poslušala radijsko postajo. Edina komunikacija med taborom in bazo je bila radijska komunikacija ("walki talki"). Dogovor med inštruktorji je bil jasen. Če bo nevarno, otroke umaknemo na varno v bazo. Radio je ostal tiho. Zjutraj sva s cmokom v grlu  odšla proti taboru. Ko sva prišla so vsi SPALI. Ko so se zbudili, smo v njihovih očeh videli nekaj neprecenljivega. Ponos, da so kljub močnemu dežju prespali na odrtem v naravi. V takšnih trenutkih se začne oblikovati značaj, ter ceniti dom, toplo posteljo, starše, streho nad glavo,...V takih trenutkih začneš razumeti, da udobje ni samoumevno.

Hrana ne pride iz trgovine (od zrna do krožnika na KMETIJI KUMER)

Takoj zjutraj je prispela v tabor tudi inštruktorica Lea, ki je pomagala pripravit zajtrk, ter bo naslednja dva dni skupaj z glavnih inštruktorjem z otroci. Po zajtrku smo se odpravili na pohod do Kmetije Kumer (KMETIJA KUMER). Tam nas je sprejel gospod Lojzek Kumer, kot se nam je z velikim veseljem predstavil. Ni imel predavanja, imel je življenjsko zgodbo. Otroci so pomagali pri kmetijskih opravilih, ki so jim jih določili na kmetiji. S svojim delom so si prislužili sestavine za kosilo. Ko jim je gospod Lojzek razlagal, koliko dela je za vsakim korenčkom in krompirjem, je bilo popolnoma tiho. To niso bile besede, to je bila modrost človeka, ki zemljo pozna vse življenje. Ko smo odhajali, so se otroci sami postavili v vrsto in spet zapeli slovensko himno. Takrat sem si v mislih rekel: "Dule ... na dobri poti smo." 

Ko smo se vrnili s Kmetije Kumer, otroci niso odložili nahrbtnikov in odšli počivat. Iz zelenjave, ki so jo s svojim delom pridelali in nabrali, so si pripravili kosilo. V velikem kotlu nad ognjem je nastala preprosta enolončnica. Verjetno ni bila najbolj dovršena jed, kar smo jih kdaj jedli. Bila pa je ena najbolj okusnih. Zakaj? Ker je bila skuhana iz nečesa, česar danes pogosto primanjkuje, IZ LASTNEGA DELA. Otroci so vedeli, od kod prihaja vsaka sestavina, kdo jo je posadil ter koliko truda je bilo potrebnega, da je prišla v lonec. Takšne hrane ne ješ ampak jo spoštuješ. Ko smo pojedli in ponovno skupaj pospravili jedilni pribor, je sledila delavnica z naslovom, DELO IN KMETIJA. Vsaka skupina je na velik plakat zapisovala vtise z dopoldanskega obiska Kmetije Kumer. Pisali so o delu na njivi, o sajenju zelenjave, spoštovanju zemlje trudu in hrani.

Ko so svoj plakat predstavljali, smo opazili nekaj, kar se mi zdi izjemno pomembno. Otroci niso več govorili samo o zelenjavi ali kmetiji. Začeli so govoriti o delu. Razumeli so da delo ustvarja, hrani, povezuje ter daje človeku dostojanstvo. Otroci so razumeli, da ima vsako pošteno delo  svojo vrednost. Ni pomembno, ali nekdo obdeluje zemljo, zdravi ljudi, poučuje otroke, popravlja stroje, gasi požare ali čisti ulice. Pomembno je, da svoje delo opravlja pošteno in odgovorno. Ko začnemo spoštovati delo, začnemo spoštovati tudi človeka, ki ga opravlja. Morda je bila prav ta delavnica ena največjih  lekcij celotnega tabora. Danes namreč živimo v času, ko pogosto občudujemo rezultate, premalokrat pa ljudi, ki jih ustvarjajo. Na Kmetiji Kumer so otroci spoznali, da za vsakim kosom kruha stojijo zgodnje jutranje ure, žulji na rokah in človek, ki svoje delo opravlja s srcem. To spoznanje je vredno več kot katerakoli šolska ocena.

Večer, ko smo postali družina

Po delavnicah je sledilo malo prosto, nato pa nas je že čas preganjal, da smo se morali prirpraviti na noč. Morali smo pripraviti drva za taborni ogenj, pripraviti bivake ter palice za večerjo. Za večerjo je bila svinjina na palici in pečena jabolka za sladico. Tisto kar pa je bilo najbolj pomembno je to, da ta večer ni bilo več osem posameznikov ampak ena ekipa, ena družina.

NEDELJA (9. 8. 2026)

Zaključek poti

Zadnji dan smo najprej pospravili tabor. Naravo smo zapustili takšno, kot smo jo prejeli. Sledila je orientacija s kompasom in karto. Vsi so naloge opravili uspešno. Zadnja delavnica je bila namenjena DRUŽINI IN VERI. Na plakatu so se pojavile besede:

• ljubezen
• zaupanje
• podpora
• molitev
• Sveto pismo
• pomoč

Po predstavitvi so otroci skupaj zmolili. Ne zato, ker bi morali. Ampak zato, ker so želeli. In to je bilo zadnja njihova naloga, ki so jo morali opraviti.

Darilo, ki ga ne bomo nikoli pozabili

Potem je sledila "svečana" podelitev certifikatov, vsak si ga je zaslužil, BREZ BESED! Po podelitvi certifikatov se je zgodilo nekaj, kar nam bo v TCB-ju ostalo v srcu za vedno. Otroci so nam podarili slovensko zastavo. Tisto isto zastavo, ki so jo tri dni nosili s seboj. Na njej so bili njihovi podpisi, njihove misli. Na vrhu pa ena sama beseda. DOMOLJUBCI. Priznam, da mej je takrat "speklo" v nosu. Ta zastava danes stoji na posebnem mestu našega kluba. Ne kot okras ampak kot opomnik, da se velike stvari rodijo iz zaupanja.

Kaj imajo s tem specialci?

Marsikdo bo ob tem vprašal: "Kaj imajo s tem skupnega specialci?" Veliko. Naš glavni inštruktor prihaja iz okolja, kjer disciplina ni kazen, ampak način življenja. Tam se človek nauči, da mora biti zanesljiv, odgovoren in pripravljen pomagati drugemu. Prav ta načela smo želeli približati tudi otrokom. Ljudje pogosto mislijo, da so pripadniki specialnih enot nekaj posebnega. Po mojem mnenju niso posebni zato, ker bi bili rojeni drugačni. Posebni postanejo zato, ker običajne stvari vsak dan naredijo izredno dobro. Pospravijo svojo opremo, držijo besedo, skrbijo za svojega soborca, ne iščejo bližnjic, ne odnehajo ob prvi težavi in predvsem, znajo biti disciplinirani. Ne zato, ker morajo, ampak zato, ker razumejo, da disciplina varuje življenje.

Mi na tem taboru nismo želeli ustvarjati vojakov. Želeli smo pokazati, da so red, odgovornost, vztrajnost in skrb za druge, univerzalne vrednote, ki koristijo vsakemu človeku, ne glede na to, ali bo nekoč učitelj, zdravnik, gasilec, kmet ali podjetnik.

Elita ali elitniki?

Ob koncu tabora sem se večkrat spomnil razmišljanja dr. Andreja Perka, (učenca dr. Janeza Ruglja). Dr. Perko razlikuje med elito in elitniki. Elita je pogosto povezana s položajem, funkcijo ali družbenim statusom. Elitniki pa niso opredeljeni s tem, kaj imajo. Opredeljeni so s tem, kako živijo. Njihovo življenje temelji na treh stebrih:

• družini,
• ustvarjalnem delu
• odgovornosti do družbe

Ko sem opazoval teh osem otrok, sem pomislil, da je prav to smer, v katero želimo hoditi tudi mi. V TCB-ju ne želimo vzgajati otrok, ki bodo pomembni zaradi naziva. Želimo pomagati vzgajati mlade ljudi, ki bodo s svojim značajem bogatili svojo družino, svojo skupnost in svojo domovino. Če uporabim izraz, ki se mi je porodil, želimo pomagati vzgajati specialne elitnike. Ne ljudi, ki bi se čutili več od drugih, ampak ljudi, ki bodo vsakdanje stvari opravljali izjemno dobro. To pomeni, pošteno, odogovorno in s spoštovanjem.

Odprto pismo slovenski družbi

Draga Slovenija. Na tem taboru nismo iskali popolnih otrok. Iskali smo dobro, ki ga nosi vsak otrok v sebi. Naš cilj ni bil ustvariti vojake ali ljudi, ki slepo sledijo ukazom. Naš cilj je bil pomagati vzgojiti ljudi, ki bodo:

• znali razmišljati in delati,
• znali pomagati, spoštovati in prevzeti odgovornost,
• ljubili svojo družino,
• spoštovali svoje delo,
• varovati naravo,
• cenili svojo domovino,
• pomagali človeku, ki bo stal ob njih,

Če bomo mladim dali samo udobje, bomo dobili generacijo, ki se bo bala vsakega dežja. Če pa jim damo odgovornost, zaupanje in priložnost, da premagajo izzive, bomo dobili ljudi, ki bodo znali nositi breme tudi takrat, ko bo težko. V TCB-ju smo naredili prvi korak, ampak ne zato, ker mislimo, da bomo spremenili svet, ampak zato, ker verjamemo, da lahko spremenimo življenje enega otroka. Včasih pa je prav to začetek spremembe celotne družbe.

Ko smo otrokom za tri dni vzeli telefone, so nam oni vrnili nekaj, česar danes primanjkuje bolj kot kadarkoli prej. Upanje!

Sestavil: Bravo I

P.S. Več slik si lahko ogledate v naši galeriji oz. kliknete na to povezavo.