Kako te zimska liga v mariborskih tunelih zasvoji?

Ta zapis sem začel pisati iz preprostega razloga. Po treh tekmah zimske lige sem ugotovil, da se mi po glavi vrti en kup majhnih trenutkov, ki mi veliko pomenijo. Mogoče pa bo komu, ki razmišlja o svoji prvi tekmi, ta zapis malce pomagal. Sam sem se dolgo obotavljal tekme, tudi zaradi tega, ker imam že v službi dovolj stresno in pa v nekoč sem sam redno tekmoval v drugih športih in se recimo temu malce prenasitil tekmovanja. Vsaj tako sem mislil. Vse kar sledi je samo iskren pogled nekoga, ki je prišel poskusit na tekmo in ugotovil, da je to precej bolj zanimivo, kot sem si predstavljal.

Udeležil sem se zimske lige Lukna IDPA Winter v tunelih pri Proarmisu. Tri tekme. To ni veliko, ampak že dovolj, da človek začne razumeti, zakaj disciplina IDPA in tekmovanje pritegne vedno več ljudi.

Ko stopiš v mariborske tunele, ima vse skupaj prav poseben občutek. Labirint prehodov, odmev strelov, umetna svetloba, tema in precej živahno dogajanje naokrog. Ko nekdo strelja v sosednjem tunelu, zvok zadoni po prostoru in za trenutek imaš občutek, kot da si v kakšni podzemni akcijski sceni.

Na prvi tekmi sem hitro ugotovil, da je razlika med treningom in tekmovanjem večja, kot si človek predstavlja. Sodnik razloži kompliciran "stage", vsi kimamo, kot da je popolnoma jasno, v glavi imaš lep načrt, kako bo vse potekalo. Potem zapiska "timer" in kar naenkrat nisi več tako prepričan, ali si sploh videl vse tarče in na koncu nisi ravno prepričan tako kot si si na začetku zamislil.

Prva lekcija je bila precej zanimiva. Talci seveda niso sovražniki. Ampak če nisi ravno najbolj zbran, se lahko zgodi, da kartonasti talec dobi kakšen zadetek, ki ga v scenariju ni bilo predvidenega. Ko se to zgodi več kot enkrat, človek hitro začne gledati talce bolj natančno.

Ena izmed tekem je prinesla "stage" v temi. Takrat dobiš svetilko in hitro ugotoviš, da tole ni enostavno. Držati svetilko, pravilno osvetliti tarčo, stabilno streljati in hkrati razmišljati o naslednjem premiku je precej zanimiva koordinacijska naloga. Na papirju zveni preprosto, v praksi pa hitro ugotoviš, da zahteva malo več mirne glave in pa najverjetneje vaje.

Na tekmah je tudi odpiranje oken. Sliši se enostavno, kot pa ti sodnik pove, da moraš paziti na to in ono, sploh več ne vem odpirati okna in streljati.

Ena bolj nenavadnih nalog je bila tudi menjava pištole sredi "staga". Med scenarijem je bilo treba najprej uporabiti drugo pištolo, potem pa nadaljevati s svojo. Na papirju zanimiv scenarij, v praksi pa zame kar presenetljiv občutek. Drugačen oprijem, drugačen občutek v roki in pa seveda pištola brez optike. Sem se moral hitro navaditi na stare merke, četudi več ne vidim dobro.

Eden bolj zanimivih trenutkov je bil tudi "stage", kjer se je vrtela rdeča luč. Na začetku še vidiš kar dobro, potem pa stopiš malo dlje in opaziš, da vidiš vedno manj. Tarče so še vedno tam, ampak oči potrebujejo več časa, da jih najdejo.

Ena izmed najbolj zanimivih stvari na tekmi pa je opazovati dobre strelce. Ko prvič vidiš nekoga z veliko izkušnjami, imaš občutek, da je vse skupaj zelo preprosto. Pred startom stojijo mirno, pogledajo "stage", naredijo par korakov za ogled in potem čakajo na signal. Ko zapiska "timer", pa vse skupaj izgleda kot nekakšen miren, tekoč ples. Premiki so kratki in natančni, pištola se ustavi točno tam, kjer mora, ni nobenih odvečnih gibov. In najbolj zanimivo je, da sploh ne izgledajo hitri. Izgledajo mirni. Potem pa pogledaš čas in ugotoviš, da so bili precej hitrejši od vseh ostalih.

Po nekaj tekmah sem opazil še eno stvar. Komaj sem čakal, da organizator objavi "stage" na Practicscore. Ko se pojavijo, sem jih takoj odprl in začel analizirati, kje bi bilo pametno stati, kje bo "reload", kje se splača premakniti. Seveda se potem na tekmi pogosto izkaže, da sem si polovico stvari predstavljal malo preveč optimistično, ampak vseeno pomaga, da prideš na linijo malo bolj pripravljen. Na tekmah je zanimivo tudi opazovati različne skupine strelcev. Pridejo tujci iz Hrvaške, Avstrijci, domači strelci iz različnih klubov in tudi naš klub TCB. Vsi imajo svojo energijo svoj karakter. Nekateri so zelo analitični, drugi precej sproščeni, tretji gledajo tarče kot da rešujejo nekakšno zapleteno matematično nalogo. Ampak ko zapiska "timer", smo vsi precej podobni. Vsi poskušamo narediti čim manj neumnosti.

Pri ekipi od Proarmisa pa se hitro vidi, da imajo ogromno izkušenj. So močni tekmovalci, zelo mirni in zelo zbrani. Ko jih gledaš na stopnji, imaš občutek, da vse teče zelo naravno. Ampak mogoče še bolj kot samo streljanje izstopa organizacija. "Stage" so zanimivi, tekma poteka gladko in vidi se, da za tem stoji res dobra ekipa. Velik del tega so tudi sodniki iz Proarmisa. Njihova profesionalnost se opazi takoj. Navodila so jasna, spremljanje strelca mirno in natančno, hkrati pa celotno vzdušje ostane sproščeno. Imaš občutek, da so stvari pod nadzorom in da tekmovanje poteka varno in po pravilih, kar je pri takšnih dogodkih zelo pomembno. In potem opaziš še nekaj, kar naredi takšno tekmo res prijetno. Pri organizaciji ne sodelujejo samo tekmovalci. Tam so tudi družine, prijatelji in prostovoljci, ki pomagajo postavljati "stage", zapisovati rezultate in skrbeti, da vse poteka brez težav. Zaradi tega celotna tekma dobi občutek skupnosti, kjer se ljudje res trudijo, da dogodek uspe.

Po treh tekmah sem ugotovil eno preprosto stvar. Komaj čakam naslednjo. Ne zaradi rezultata in ne zaradi medalje. Ampak zaradi tistega kratkega trenutka, ko stojiš na startni liniji, zapiska "timer", dvigneš pištolo in za nekaj sekund obstaja samo ena stvar. Tarče pred tabo.

In nekje vmes se je pojavila še ena misel. Bilo bi lepo, če bi lahko tudi pri našem klubu TCB kdaj pripravili nekaj podobnega za ekipo iz Proarmisa in druge prijatelje iz strelskega sveta. Malo drugačno izkušnjo. Ne v tunelih, ampak zunaj. Malo bolj surovo, mogoče malo bolj brutalno in manj popolne urejenosti. Verjetno ne bi bilo tako brezhibno organizirano kot pri njih, to je treba priznati. Ampak imamo pa svojo energijo, ki nas je pritegnila v ta šport.

In upamo, da vam bo ta energija všeč, ko se nekega dne srečamo tudi pri nas.

Pazite na talce.

Avtor: Zdenko Mezgec