UF PRO STRIKER CHALLENGE 2025 – KJER SE ZAČNE MEJA IN RODI KARAKTER
Uvod
Vse se je začelo že maja 2025, ko so se odprle predprijave za UF PRO Striker Challenge. Med vrsticami obrazca, kjer so mnogi še premišljevali, ali se bodo prijavili, sva midva z Janijem Krajnčičem brez pomislekov kliknila “prijava”. Ni bilo dvoma, ni bilo premisleka. Samo tisto, ko ti nekaj reče: “To moraš doživeti.” Takrat še nisva vedela, kaj vse naju čaka – blato, mraz, voda, klanci in trenutki, ko boš sam s sabo na meji moči. A nekaj v naju je že takrat reklo, da bo ta izziv več kot tekma. Da bo to zgodba o volji, prijateljstvu in zaupanju – enaka zgodba, kot jo vsak dan pišemo v Trening Centru Bravo (TCB).
Pot v neznano
Na Pokljuko sva z družinama prišla že en dan prej. V brunarici, sredi mirnih gozdov, smo skupaj preživeli dve noči. Predvečer je bil sproščujoč, otroci so se smejali, midva pa sva v tišini vedela, da jutri ne bo navaden dan, da naju jutri čaka nekaj posebnega – nekaj, kar zahteva več kot fizično moč.
V soboto 27.9.2025 ob 5:30, sva vstala. Ni bilo velikih besed, ni bilo razlag. Samo pogled, zajtrk v tišini in tisti značilni, zadržani smeh, ki skriva adrenalin. Sedeva v avtomobil (Ford Ranger), ter odpeljeva na prizorišče, ki je bilo oddaljeno cca. 5 km. Ob 7:30 je termometer v avtu kazal 3 stopinje. Pot do prizorišča je minila v tišini brez veliko besed. V tišini sem sam sebe spraševal: "Dule, zakaj ti je to treba?" Stopim iz avtomobila in prvo kaj vidim je ribnik na katerem plavajo lesene palete. Moje prve besede so bile: " Jani, tega jaz ne morem preplavati. Ker z mrzlo vodo nisva najboljša prijatelja."
Greva na "check in", kjer dobiva v roke zemljevid s označeno potjo in preprekami, ki naju bodo čakale na poti. Prijazna gospa oz. gospodična nama z nasmehom samo reče: " Ob 9:00 začnete, se vidimo na cilju."
Na UF PRO Striker Challenge 2025 ni pomembno, koliko tehtaš ali koliko dvigneš. Pomembno je, koliko zaupaš vase in partnerju ob tebi.
Naju je čakalo 20 kilometrov poti in 19 ovir, postavljenih po vojaških standardih. Prijavljenih je bilo 166 tekmovalcev in tekmovalk iz 16 različnih držav, vsi z enim ciljem, premagati sebe. Od začetka sva vedela, da ne gre za tekmo. Gre za pot. Za trenutke, ko se ti zdi, da ne zmoreš več, pa kljub temu narediš še en korak. Vsako oviro sva premagovala skupaj, z ritmom, ki je bil kot dihanje. Ko je eden omahnil, je drugi dvignil pogled. Ko je zmanjkalo moči, je prišla beseda: »Gremo softič, še malo.« Najin odnos je bil enak kot v klubu: ko eden začne omahovat, drugi začne voditi. Od 19 preprek sva uspešno opravila 16. Tiste tri, ki so nama ušle, so bile spomin, ne poraz. Ker na takih preizkušnjah ne šteje rezultat – šteje pot, iz katere prideš boljši.
Ko telo odpove, misel vztraja
Na začetku je vse lažje. Adrenalin, nasmeh, pričakovanje. A ko se pot začne dvigati in mraz prodira pod kožo, se začne prava bitka – tista, ki jo vodi glava. Ko je vse v telesu proti tebi, se odločaš, ali boš poslušal strah ali vero. Največji izziv zame je bilo plavanje čez ledeno vodo. A tu ni bilo izbire. Samo vdihneš in greš. Voda cca. 10 stopinj, zrak nič dosti več. Roke otrpnejo, dihanje zadrhti, a duša - duša je tiha. Ko sem plaval, sem čutil, kako me premaguje mraz. A prav tam, v tistem trenutku, ko te svet sili, da odnehaš, tam se rodi karakter.
Zid ponosa
Na koncu poti te pričaka legendarni “zid imen”. Pred tabo je lesena deska, kladivo in dva žebelja. Na desko napišeš svoje ime – in ga pribiješ na zid. To ni trofeja. To je pečat. Simbol truda, poguma in volje. Najini imeni – BRAVO 1 in BRAVO 2 – zdaj ponosno visita med drugimi. Ko bo kdo naslednje leto stopil mimo, bo morda pomislil, kdo sva bila. Končala sva na 83. mestu od 166 prijavljenih, brez posebnih treningov, brez načrtov, samo z voljo in prijateljstvom. A številke ne pomenijo nič. Tisto, kar ostane, so obrazi, pogledi in trenutki. Midva pa bova vedela: bila sva tam. Dala sva vse. Vsak žebelj v tisti steni nosi zgodbo o pogumu, o strahu, o veri. Ko sva dvignila roki in skupaj prečkala ciljno ravnino, sva vedela: to ni bil konec, ampak potrditev. Na koncu naju ni čakal pokal, ampak občutek. Tisti občutek, ki ga razumejo samo tisti, ki so bili tam.
JA ŠLO SE JE ZA DVE SMREKOVI DESKI!
Družina – tihi motor poguma
Kot sem že omenil smo na Pokljuko prišli skupaj z družinama, ki sta bili najina prva in zadnja motivacija. Družini sta nama stali ob strani, tako kot že od prvih dni pri ustanavljanju kluba TCB. Ko imaš za sabo ljudi, ki verjamejo vate, postanejo tvoje meje širše, tvoja volja trša in tvoj korak zanesljivejši. Tretji dan, v nedeljo, smo se skupaj vračali domov – utrujeni, blatni, a s srcem polnim ponosa. In v tistem miru med gorami sva oba vedela: brez njih – brez naših družin – bi bil ta izziv samo dogodek. Z njimi pa je postal zgodba.
Zaključna misel
“Družina in ekipa sta dve plati istega ščita. Ena te drži pokonci, druga te potisne naprej. Pogum ni rojen v osami – raste iz zaupanja, spoštovanja in ljubezni tistih, ki stojijo ob tebi.” UF PRO Striker Challenge 2025 nama ni prinesel pokala, ampak nekaj več – mirno samozavest, da resnična moč ne leži v mišicah, temveč v ljudeh, ki jih imaš ob sebi. Tako kot v življenju. Tako kot v TCB.
Avtor: Bravo I
Mediji:
Add comment
Comments
Cestitke za uspešno opravljen izziv in lepo napisan članek. Le tako naprej.